Sočutje objema.
Obeliski sreče se ustvarjajo;
vstajenje in ponovno rojstvo,
kreacija,
trud, uspeh in dosežki,
enotnost in harmonija,
moč in nesmrtnost.
Solza sreče polna modrosti vodi naprej.
Vidim lepoto trenutka.
Srčnost postaja vrlina, ki ostaja.
Sočutje objema.
Bila je Zapoved.
In rodila se je Ljubezen.
Tako silovita, tako Neskončna, tako Močna, da je prinesla Svobodo.
Skozi labirint vsega, se rojeva Kreativnost.
Iz nič, s pomočjo Poguma nastajajo Popolni Trenutki.
Ustvarjena je Krepost (Poštenost, Neoporečnost)!
Tako dolgo, kot bo tekla ta Reka,
tako dolgo bom živela tudi Jaz.
Tako dolgo, kot bo Sonce vsako jutro vstalo,
tako dolgo bom vstajala tudi Jaz.
Tako dolgo, kot bo Mesečina osvetljevala Gozdove, Poljane,
tako dolgo bom svetila tudi Jaz.
Tako dolgo, kot Dih Stvarstva lahko napaja vse kar je,
tako dolgo bom živela tudi Jaz.
Spreminjala bom oblike, spreminjala bom obraze, spreminjala bom telesa,
toda v vsem tem sem vedno večna Jaz.
… Nekje, Nekoč, Danes, Nekdo, Jaz, …
Beli Pav
Ta večer sva šla na goro gledat zvezde in planete. Po položaju planetov in zvezd bova določila dan za poroko. Oba delava v isti raziskovalni inštituciji. Jaz nadzorujem kdaj bo kaj narejeno in koliko časa si lahko vzamemo za kakšen del projekta, kdaj naj se začne in kdaj konča glede na astrološko vedenje, on je strojni tehnik.
Ta večer sem bila oblečena v dolgo sivo belo obleko s kapuco. Okoli vratu sem imela kristal, srebrnkasto platinast obkrožen z majhnimi rubinastimi kamenčki. Bila sem nervozna, večer se mi je zdel pomemben. On je imel poseben izraz na obrazu. Že cel teden so se dogajale nenavadne stvari, zato sva se odločila, da pohitiva s poroko. Prvi najbolj primeren dan je že čez 2 tedna.
Naslednji dan v službi nisem mogla skriti vznemirjenja in tako ne male skrivnosti – poroko sva želela skriti pred ostalimi, tak je bil občutek naju obeh. Povedala sem sodelavki, ta je povedala drugi in tako je novica prišla na uho praktično vsem poznanim in tudi nepoznanim. On se je rahlo razjezil. Prelomila sem najin dogovor. Teden dni sva bila bolj tiha. Beseda o tem ni stekla, niti ni bilo potrebe.
Med tem je dogajanje v službi postajalo za moja ušesa zanimivo. Nisem vedela za vse kar so počeli, moj zaročenec mi prav tako ni vsega povedal. Določene stvari so bile skrite našim očem in ušesom.
8. dan po zaroki sem ga sanjala. Videla sem njegov spačen obraz in slišala živalske krike. Povedala sem mu zjutraj o sanjah, a me je umiril. Kljub skrbi na njegovem obrazu sem mu verjela. Ker sem tako želela. 9. dan je minil mirno, najin skupni večer je bil popoln. Pa vendar sem čutila, da se poroka odmika. Povprašala sem ga o službi in delu, pa mi ni preveč odgovarjal. Naslednji dan sem v službi spraševala o raziskavah, ki se trenutno izvajajo v stavbi. 11. dan sem bila skupaj se z nekaj sodelavkami povabljena na ogled enega dela našega projekta, kaj točno se dogaja, česar do sedaj še nisem bila deležna. 12. dan je minil kot da sem bila v hipnozi, ne spomnim se popolnoma nič. To sem ugotovila na jutro 13. dne, ko me je zaročenec spraševal, kaj se dogaja z menoj, da nisem čisto pri sebi. 13. dan je sicer minil mirno, delali smo popis in prepise analiz raziskav. Ker sem ugotovila, da sem omenjena v raziskavi, sem svoje nadrejene povprašala o tem. Moj DNK je bil pod drobnogledom, prav tako moje delo. DNK nekega drugega bitja je bil povezan z mojim. Eden od nadrejenih je ob moji pripombi pritisnil na nekakšen gumb. Prešinila me je bolečina čez trebuh, zvrtelo se mi je in izgubila sem zavest. 13. dan nisem prišla domov. 14. dan so mi iz maternice vzeli nenavadno bitje (nevede, da sem bila kdajkoli noseča). 14. dan sem zapustila svoje fizično telo.
Katja, 3.10.2019
Čez dan se srečamo z raznimi občutki, in tako se srečamo lahko tudi z občutki odgovornosti. Z občutki odgovornosti, ki jih imamo do svojih bližnjih, do svojih prijateljev, do svojih dejavnosti, predvsem službenih, do narave, do živali…in premnogokrat med vsem tem pozabimo na odgovornost do sebe, če pa že, pa skrbimo nase predvsem iz vidika fizičnega počutja. Kolikokrat pa se vprašamo, kje so tukaj naša čustva, občutki? Smo dejansko v stiku z njimi? Mogoče bolj opazimo občutke drugih, predvsem reakcije na njih in se z njimi tudi bolj obremenjujemo. Dejstvo pa je, da kako si drugi razlaga nek dogodek, je odvisno čisto od njega samega in njegovega notranjega doživljanja. In prav tako se premalokrat zavedamo, da si svoje občutke, čustva, kreiramo mi sami in ne nekdo ali nekaj zunaj nas. Nekaj zunaj nas je mogoče povod, vendar pa občutke porajajo naša razmišljanja, naše predstave, naša pričakovanja, naše pretekle izkušnje, naše doživljanje, naš notranji svet. Občutek sam, kakršenkoli že je, je samo naš. In ko sprejmemo to in se tega začnemo zavedati v vsakem trenutku, sprejmemo odgovornost do vseh občutkov, ki se porajajo v nas. S tem ne predajamo odgovornosti za naše doživljanje in občutke na nekoga ali nekaj zunaj nas in s tem, kar je zelo pomembno, posledično ne predajamo svoje moči. In tako je del te odgovornosti potem tudi, da se naučimo pogledati, kaj vse se skriva za občutki, čustvi, naučimo se jih razumeti in jih tako tudi lažje sprejeti.
Vse nam zgolj postavlja ogledalo, priložnost, da se vidimo, resnično vidimo, ne samo zunanje obnašanje, temveč tudi notranje doživljanje, in da se razumemo. In ko razumemo sebe, razumemo tudi ostale in razumemo svet. In to je odgovornost, ki jo moramo v neki točki življenja sprejeti vsi. In potem tudi delujemo drugače. In naše življenje se spremeni.