Čez dan se srečamo z raznimi občutki, in tako se srečamo lahko tudi z občutki odgovornosti. Z občutki odgovornosti, ki jih imamo do svojih bližnjih, do svojih prijateljev, do svojih dejavnosti, predvsem službenih, do narave, do živali…in premnogokrat med vsem tem pozabimo na odgovornost do sebe, če pa že, pa skrbimo nase predvsem iz vidika fizičnega počutja. Kolikokrat pa se vprašamo, kje so tukaj naša čustva, občutki? Smo dejansko v stiku z njimi? Mogoče bolj opazimo občutke drugih, predvsem reakcije na njih in se z njimi tudi bolj obremenjujemo. Dejstvo pa je, da kako si drugi razlaga nek dogodek, je odvisno čisto od njega samega in njegovega notranjega doživljanja. In prav tako se premalokrat zavedamo, da si svoje občutke, čustva, kreiramo mi sami in ne nekdo ali nekaj zunaj nas. Nekaj zunaj nas je mogoče povod, vendar pa občutke porajajo naša razmišljanja, naše predstave, naša pričakovanja, naše pretekle izkušnje, naše doživljanje, naš notranji svet. Občutek sam, kakršenkoli že je, je samo naš. In ko sprejmemo to in se tega začnemo zavedati v vsakem trenutku, sprejmemo odgovornost do vseh občutkov, ki se porajajo v nas. S tem ne predajamo odgovornosti za naše doživljanje in občutke na nekoga ali nekaj zunaj nas in s tem, kar je zelo pomembno, posledično ne predajamo svoje moči. In tako je del te odgovornosti potem tudi, da se naučimo pogledati, kaj vse se skriva za občutki, čustvi, naučimo se jih razumeti in jih tako tudi lažje sprejeti.
Vse nam zgolj postavlja ogledalo, priložnost, da se vidimo, resnično vidimo, ne samo zunanje obnašanje, temveč tudi notranje doživljanje, in da se razumemo. In ko razumemo sebe, razumemo tudi ostale in razumemo svet. In to je odgovornost, ki jo moramo v neki točki življenja sprejeti vsi. In potem tudi delujemo drugače. In naše življenje se spremeni.